Omemba: Ana Geršak

»Da me je strah?«

»Ker ne moremo ne videti, kadar vidimo.«

»Vse tisto, kar vidimo, ni toliko pomembno.«

»Ker načinov je toliko, kolikor je ljudi.«

»Živimo v svetu, v katerem smo nenehno izpostavljeni vizualnim impulzom, fotografijam z Instagrama, Facebooka, plakatov, televizije, galerij, novic. Pomembno je, da se ljudje zavejo, kako jih vsak tak vizualni impulz fiziološko in čustveno spremeni.«

»Oči vidijo nekaj, interpretacije ali razlage pa smo naučeni.«

»Dublin je s svojo bogato literarno dediščino in uspešno sodobno sceno s to literarno nagrado ustvaril most med svetovnimi kulturami.«

»Odnose v Mazohistki definirata predvsem trk prepričljivo izrisanih značajev in njihov družbeni položaj, kar avtorica zaokroženo navezuje na vprašanje spola in s tem na osrednjo tezo romana.«

»Vprašanja jezika, spomina, fikcije, razrednega boja, tujskosti v družbenih, a tudi v najintimnejših konstelacijah niso bila pri Vojnoviću še nikdar izrečena s tako bolečo ostrino.«

»Pripovedovalci opisujejo svet, kot bi ga videli prvič, oddaljeno, zabrisano, z varne razdalje zunanjih opazovalcev.«

»Plavalec je zgovoren v svoji diskretnosti ter lovi ravnotežje med skritim in razkritim, med umišljenim in izkušenim. Obstane vmes.«

»Kot lik iz zgodbe Zaklonišče, ki se je odrekel 'obema težnjama človeškega bitja, želji po življenju in želji po smislu'; a 'odpoveš se lahko kvečjemu eni in še to le zato, da bi rešil drugo'.«

»Omenite samo kakemu Romu romantično predstavo o tem, kako živijo v stiku z naravo, pa se vam bo smejal.«

»Cigan, ampak najlepši je tiste vrste roman, pri katerem se zdijo besede odveč.«

»Kadar gneteš besedilo, da bi postalo odraz človeške izkušnje, si vedno nezadovoljen – vsaj pri meni je tako.«

»Kdo ti je dal pravico, da v prvi osebi pišeš kot Rom, kot ženska, kot Kurd, če pa nisi nič od tega trojega?«

»V krdelu smrdi, ampak je toplo?«

»Vse, kar je pri vas negativnega, obstaja tudi pri nas, včasih še v večjih dimenzijah.«

»To pravzaprav ni romski, ampak bajaški jezik, ki ga govorijo Romi v Medžimurju.«

»Tri leta, v katerih je nastajal scenarij, so bila zame učna doba.«

»Če koncept Emila Filipčiča ne bi obstajal, bi si ga moral Emil Filipčič – človek izmisliti, da bi imel Emil Filipčič – pisatelj o čem pisati.«

»Napoči skrajni čas.«

»Zanima me dialog človeka s človekom.«

»Zdi se mi, da se te stvari, ki so mejne, na primer bolezen in smrt, prej dotaknejo; zgodba, ki se vrti okrog tega, prej pride do nekega bistva v nas, zato mi je to verjetno toliko bolj v izziv.«